Realitetna terapija

Realitetno terapijo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriški psihiater dr. William Glasser. Gre za zdravljenje s pogovorom, kjer se predpostavlja, da je glavni vzrok težav, s katerimi se ubadamo, posledica nezadovoljujočih medosebnih odnosov. Avtor zagovarja dejstvo, da srečo pridobimo le, če se znamo srečati z drugimi – in seveda s samimi seboj.

Osnova tovrstne terapije je teorija izbire, ki razlaga, zakaj in kako ljudje delujemo, kako kombiniramo, kar je zapisano v naših genih, z življenjskimi izkušnjami. Uči nas, da svoje življenje usmerjamo veliko bolj, kot se tega zavedamo, ne glede na okoliščine, v katerih smo se znašli. Prevzem boljšega nadzora pomeni sprejemanje boljših izbir pri odnosih z drugimi. Če se slabo odločimo, še vedno lahko izberemo drugo pot.

Predpostavka realitetne terapije je, da je vse, kar razmišljamo, kar delamo, kako se počutimo, posledica dogajanj znotraj nas samih in je namenjeno zadovoljevanju močnih sil znotraj nas. Motivacija za kakršnokoli dejavnost, dobro ali slabo, izvira iz nas samih, iz poskusov zadovoljevanja psiholoških potreb (po ljubezni in pripadnosti, po moči, po svobodi, po zabavi, po preživetju) in ne iz zunanjega sveta. Gonilo za vse naše vedenje je želja, da bi se počutili čim pogosteje čim bolje.

Več informacij o Realitetni terapiji in Teoriji izbire dobite na spletni strani www.institut-rt.si/.

Človekova svoboda ni prostost od okoliščin, ampak svoboda, da se postavi na stališče do vsakršnih okoliščin. V. Frankl